NEFZ in WLTP.

Pri hladnem zagonu se na preizkusnih valjih merijo štiri različna hitrostna območja: do 60, do 80, do 100 in nad 130 km/h. Znotraj teh faz se pospešuje in zavira. S tem je najvišja hitrost za 10 km/h višja kot pri NEVC. Poleg tega je občutno višja tudi povprečna hitrost, ki znaša pribl. 47 km/h (prej je znašala pribl. 33 km/h). V preizkusni komori je določena temperatura 23 °C, pri NEVC se je ta do sedaj gibala med 20 in 30 °C. Vozni cikel WLTP traja pribl. 30 minut, vozni cikel NEVC pa je trajal le 20 minut. Tudi dolžina prevožene poti se je več kot podvojila, namesto 11 km meri 23 km. Za razliko od NEVC se pri WLTP upošteva individualna dodatna oprema vozila, ki vpliva na maso, aerodinamiko, kotalni upor in porabo električne energije (poraba toka v mirovanju). Dodatna oprema, ki porablja električno energijo, kot sta klimatska naprava in ogrevanje sedežev, tudi med novim testnim postopkom ostane izključena.